Zasvojenost s hrano je zelo pogosta težava, ki je dostikrat povezana z občutkom sramu in skrivanjem, kot tudi ostale odvisnosti. Raziskave trdijo, da so enostavni ogljikovi hidrati, kot je sladkor, tista živila, ki najpogosteje povzročajo odvisnost. Imajo kemijsko sestavo, ki stimulira dopamin in povzroči občutek ugodja ter ublaži psihične stiske.

Odvisnost od hrane pogosto zaznamujejo izmenjujoča se obdobja samonadzora in vdajanja odvisnosti. Abstinenca ni rešitev za tovrstne odvisnosti, zato je pogosto še težje najti pot iz začaranega kroga.

“Odkar pomnim, je moje srce kar poskočilo ob pogledu na pekarno,”

pove dvaintridesetletna Maja na prvem srečanju programa “Psihodieta”, v katerega se je vključila s ciljem, da spremeni svoje prehranjevalne navade in zmanjša telesno težo, ki je že puščala prve posledice na njenem fizičnem zdravju in doda:

“Ostali hrani se lahko uprem, pri izdelkih iz pekarne pa popolnoma izgubim kontrolo. Že od srednje šole naprej se vsako popoldne ustavim tam in preprosto moram pojesti vsaj tri stvari, sama, na skrivaj. Če se ne ustavim, postanem tesnobna.”

Maja je po nekaj srečanjih uvidela, da ne gre za pecivo, temveč za občutke, ki jih pecivo prinaša. Prinaša ji ugodje, hkrati pa nekakšno otopelost, zaradi katere vsaj nekaj časa ne razmišlja o težavah. Z odvisnostjo in povečano težo sabotira samo sebe, obljublja si dan, ko bo vse drugače, ko bo shujšala, imela partnerja in boljšo službo.

“Največja prelomnica zame je bil trenutek, v katerem sem ugotovila, da ne gre za pekarno in odvisnost od določene hrane, temveč dejstvo, da si ne dovolim biti srečna. Pred tem, da bi si uredila posamezna področja življenja na način, ki bi me osrečeval, me blokira ogromen strah, moja odvisnost pa me vodi stran od soočenja s tem strahom, v ugodje. In tako se nič ne spremeni. Energijo za nujno potrebne spremembe mi še dodatno jemljejo močni občutki krivde, ki me preplavijo, ko mine občutek ugodja. Vem, da bo pot iz odvisnosti dolga in naporna, vendar zdaj vem tudi to, da gre v bistvu za simptom, da se moram posvetiti razreševanju pravih vzrokov za moje težave,”

o svojih občutkih spregovori Maja.

“Tako kot pri čustvenem prehranjevanju, gre tudi pri odvisnosti od določene hrane za podoben proces terapevtske obravnave. Najprej je potrebno ugotoviti, kateri so tisti vzroki, ki vodijo v ponavljanje neke navade in vzdržujejo odvisnost, torej razkriti, kakšen pomen ima hrana, kateri čustveni procesi vodijo v začaran krog. Za Majo na primer, je bil prelomen trenutek, ko je ugotovila povezavo med hrano in ugodjem ter strahom, ki jo blokira, torej da gre za nekakšno sabotažo same sebe. Nadalje včasih zadostuje vzpostavljanje in vzdrževanje zadostne motivacije za uvajanje postopnih sprememb, včasih pa je potrebna tudi daljša terapevtska obravnava za predelovanje nezavednih vzorcev ter razreševanje preteklih travm, ki vplivajo na naš odnos do sebe v sedanjosti,”

pojasni Alja Fabjan, psihoterapevtka, ki svetuje Maji in v Sloveniji vodi program Psihodiete.

Pri iskanju poti iz začaranega kroga zasvojenosti s hrano ter pri ugotavljanju temeljnih vzrokov za tovrstne težave, vam je lahko v pomoč in oporo program »Psihodieta«, o katerem si lahko več preberete na www.terapija.si.