Kako iz čustvenega prehranjevanja?

Zanimivosti

Obstaja kar nekaj znakov, ki izdajajo, da gre za čustveno in ne za fizično lakoto: čustvena lakota se pojavi nenadno, je zelo močna in …

Čustveno prehranjevanje je hranjenje, katerega namen ni potešitev fizične potrebe po hrani in pridobivanje energije za vsakodnevno delovanje, temveč ublažitev psihičnih stisk in pritiskov vsakdanjika.

Obstaja kar nekaj znakov, ki izdajajo, da gre za čustveno in ne za fizično lakoto: čustvena lakota se pojavi nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj, ne občuti se fizično, torej v želodcu, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po specifični (najpogosteje nezdravi) hrani. Pogosto se zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo zaradi čustvene lakote, nekako nimamo kontrole, lahko se ustavimo šele, ko začutimo slabost ali bolečino v želodcu. Takšno prehranjevanje pa vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu takšnega »obreda«.

Vesna je osemintridesetletna mamica dveh otrok. Ima odgovorno službo, zaradi pogoste službene odsotnosti partnerja, postori tudi večino gospodinjskih del, za telesno dejavnost ji primanjkuje tako časa kot tudi energije. O sebi pove:

»Od nekdaj čutim odpor do kakršnekoli telesne dejavnosti. V mladosti sem primerno telesno težo ohranjala predvsem z zdravimi prehranjevalnimi navadami ter tudi s tem, da sem bila stalno z nečim zaposlena in mi je za hrano večkrat preprosto zmanjkalo časa. Po porodu se je marsikaj spremenilo. V času obeh nosečnosti ter porodniškega dopusta, sem stalno nekaj jedla, predvsem nezdrave in kalorične prigrizke. Moj drugi otrok je star štiri leta, jaz pa imam 25 kilogramov več, kot pred prvo zanositvijo«.

To je bila Vesnina zgodba ob začetku programa »Psihodieta«, v katerega se je vključila. Poskusila je mnogo diet, menila je, da gre za njihovo neuspešnost krivit šibko voljo ter neustavljivo željo po sladkem ob večerih, ko je imela nekaj časa zase.

Že po nekaj skupinskih srečanjih, pogovorih s terapevtko o svojih navadah in izkušnjah ter izmenjavi mnenj s soudeleženci programa, je prišla do novih, pomembnih ugotovitev:

»Na srečanjih sem postopoma spoznala, da moja težava ni v nezdravih prehranjevalnih navadah, temveč pa v čustvenem prehranjevanju, saj nezdravo in čezmerno jem le, ko sem sama in nisem zaposlena. Kot, da bi s hrano poskušala utišati občutke osamljenosti in žalosti. Zdaj vem, da se moram sprememb lotiti na drugih koncih; razrešiti moram dileme in nezadovoljstvo s partnerskim odnosom in si poiskati nekaj, kar me bo izpolnjevalo, kar bi prineslo dodaten smisel. Poleg tega se začenjam soočati z občutki osamljenosti in žalosti, ne potlačujem jih več in s tem se postopoma manjša tudi moja želja po nezdravih prigrizkih.«

Kako prepoznati čustveno prehranjevanje, kateri so vzroki zanj in kako ga lahko postopoma opustite, lahko raziščete s pomočjo programa »Psihodieta«, o katerem si lahko več preberete na spletni strani http://www.terapija.si.

Program je razvila psihoterapevtka in doktorantka zakonske in družinske terapije, Alja Fabjan. Osnovan je na teoretičnem psihoterapevtskem znanju ter dosedanjih izkušnjah pri delu s klienti ter se opira tudi na podobne programe iz tujine, ki se osredotočajo na povezavo psiholoških vzrokov in čezmerne telesne teže ter se izkazujejo za najuspešnejše na področju psihologije prehranjevanja in hujšanja.


Sledite nam